Projekt "Mostovi"

Interdisciplinarni projekt Mostovi 
/Interdisciplinary project Bridges

Medobčinski muzej Zaprice, Kamnik - junij-september 2013
/Intermunicipal museum Zaprice, Kamnik - june - september 2013

Kustosinja/Curator: Saba Skaberne

Sodelujoče umetnice/Participating artists:

• Rene Rusjan
• Paola Korošec
• Ksenija Baraga
• Eva Peterson Lenassi
• Metka Kavčič
• Aleksandra Saška Gruden
• Saba Skaberne

3D-Virtualni sprehod / 3D-Virtual animation

Avtor 3D-Virtualnega sprehoda: Janez Marolt, www.virtualen.si



MOSTOVI – LIKOVNE INTERVENCIJE

Most je lahko prispodoba za vez, za lok med eno in drugo stranjo; za nekaj, kar bi lahko bilo hipotetično vedno ločeno, če ta vez ne bi obstajala. V primeru te razstave pa gre nedvomno za metaforo časovnega loka oziroma za premostitev časovne distance.

 Umetnica Paola Korošec je dejala: »Če bi lastnemu obstoju morali določiti časovni okvir, lahko verjetno z veliko gotovostjo rečemo, da je to sedanjost. Tukaj in zdaj – sem. Kaj je potem s preteklostjo in puščanjem sledi v obliki spominov in pozab in kaj s prihodnostjo ter namerami in željami po nečem? Je to smisel našega obstoja? Smisel, ki se realizira v trenutku sedanjosti, ki prihaja iz prihodnosti in gre v preteklost? Zdi se, kot da je stičišče dveh časov aktivni trenutek, ki pa ga, če bi ga rad ujel, vedno zgrešiš. Da bi to bil tvoj trenutek, ga moraš živeti – tukaj in zdaj.«

Muzej je »hram« za hranjenje dokazov našega obstoja, naše družbe, čustvovanja in simbolov – predvsem preteklih obdobij. 
Medobčinski muzej Zaprice pa je kar dvakratni hram preteklosti. Kot institucija ter kot zgradba sama, saj je grad Zaprice sam po sebi že prostor zgodovine s svojo zgodbo.
Prve sledi gradu so iz 4. stoletja , in sicer ostanki rimskega zidu in nekaj manjših predmetov.
V 14. stoletju je plemiška družina Deniger von Azpecz postavila na tem mestu dvorec (Steinbuhel). V 16. stoletju je Jurij Lamberg na njegovih ruševinah postavil renesančni grad Zaprice, katerega podobo nam je ohranil Valvasor. Tu so se v 16. stoletju zbirali tudi kamniški luterani.
V 17. stoletju sledi obsežnejša prezidava gradu (predvsem notranjosti), v dobi baroka pa dobi grad današnjo podobo.
Leta 1961 se vanj naseli Medobčinski muzej Kamnik s svojima stalnima zbirkama upognjenega pohištva in razstavo razvoja kamniškega meščanstva iz 19. stoletja, lapidarijem z ostanki rimskih nagrobnih kamnov ter etnografskim muzejem na prostem, z zbirko kašč iz Tuhinjske doline. 

V ta specifični prostor muzejske zbirke umeščam svoja dela ter dela svojih šestih prijateljic in kolegic, rojenih v letih 1959–1970. 
 Da nas bo razstavljalo vsega skupaj sedem, in to vse ženske, sem se odločila, ko sem v muzejski zbirki brošur odkrila, da je bila že leta 2008 postavljena razstava, ki je predstavila sedem slovenskih kipark, rojenih med 1914 in 1945, torej naših tako rekoč prvih kipark! Takoj se mi je porodilo vprašanje, kaj se dogaja z ženskimi umetnicami skoraj 100 let kasneje. 
Umetnice na tej razstavi prihajamo iz urbanega okolja in tako predstavljamo v neki meri značilne sodobne urbane ženske pa hočeš nočeš tudi ženske arhetipe (sama sicer ne verjamem v »žensko« ali »moško« umetnost, vendar me včasih dejstva le presenetijo). 

Ker ne gre za klasično razstavo in tudi ne za klasičen razstavni prostor, ampak za muzejsko okolje v zgodovinski zgradbi, sem se odločila, da smo s svojimi deli le intervenirale v prostor, pri čemer sem uporabila časovni okvir posameznih muzejskih sklopov in dane  pogoje razstavljanja, ki so bili vse prej kot enostavni, saj ima muzej zelo drugačne zahteve kot galerija. V  tovrstnih intervencijah sem videla priložnost, da soustvarim neko novo zgodbo – zgodbo o času … in človeku, o življenju in smrti, kar me že dolgo zanima …
Večina od razstavljalk se nas ukvarja s kiparstvom ali sorodnimi tridimenzionalnimi praksami, dve pa pri svojem delu posegata tudi po novejših medijih, kot sta video in performans. Tako so razstavljena dela vse od tradicionalnega kipa, instalacije do videa .
Zame kot umetnico in hkrati tudi kustosinjo te razstave je bilo njeno koncipiranje zanimivo z več vidikov. Prostore sem hotela oživiti in jim omogočiti, da spregovorijo. Zanimala me je postavitev naših zgodb ob bok zgodovinskim dejstvom in zgodbam , katerih del  in produkt so tudi naša dela in mi sami (npr.: Rene Rusjan: video Tako blizu tako daleč). 
Po drugi stani nisem hotela, da gre pri naših delih samo za preprosto ilustracijo že videnega , ampak,  da imajo tudi svoje »življenje«. Včasih »lovimo« samo duh prostora, esenco časa.  
Mene osebno predvsem zanima tema rojstva in smrti ter časa – kot tistega povezovalnega elementa, ki smo ga skonstruirali sami, da bi osmislili svoje bivanje med  tema dvema skrajnostma človekovega življenja. Na podlagi tega sem izbirala tudi dela ostalih umetnic, za katera je značilno: pri Koroščevi čakanje ali počasno, kapilarno gomazenje soli po glini, relativnost časa in večne migracije pri Rusjanovi, vitalizem in kroženje pri Baragovi, potrpežljivost in vztrajnost pri Lenassijevi in Kavčičevi, iskanje identitete pri Grudnovi … Seveda pa  je bila pri izboru pomembna tudi osebna ikonografija umetnic, saj imajo nekatere z menoj več skupnega, druge pa manj; a ravno v tem je bil čar dinamike iskanja primernih »partneric«. Na njihova dela pa vplivajo tudi njihova raznolika udejstvovanja v vsakdanjem življenju in jim dajejo izrazit pečat. 
Pri koncipiranju projekta me je zanimal prav princip dvosmernosti na vseh možnih nivojih.
Naša dela so kot mostovi postavljena po muzejskih prostorih na ta način, da načeloma ne posegajo fizično v muzejsko zbirko in so ločena s poenotenimi podstavki, s tem pa nekako ohranjajo fizično distanco in omogočajo svobodno »branje« in razumevanje sodobnega dela. Delujejo kot nadgradnja  in možna interpretacija v obe smeri. Od starega k sodobnemu ali od sodobnega k staremu .

 Saba Skaberne